ŠVICARSKI PLANŠARSKI PSI:
Veliki švicarski planšarski pes (originalno Grosser Schweizer Sennenhund, ljubkovalno swissy ali švicar) je največji pes med švicarskimi planšarskimi psi. V skupino švicarskih planšarskih psov uvrščamo 4 pasme, ki so si po zunanjem izgledu zelo podobne:

- Entlebuški planšarski pes (najmanjši, kratek rep)
- Appenzellski planšarski pes (majhen, postrani zavit rep)
- Bernski planšarski pes (velik, dolgodlak)
- Veliki švicarski planšarski pes (največji, kratkodlak)

ZUNANJI IZGLED:
VŠPP je velik, krepak, mišičast in gibčen tribarvni pes z osnovno črno barvo, belimi lisami in rdečkasto rjavimi ožigi. Dlaka je kratka, dolga okrog 4 cm. Plečna višina pri samcih je 68-72 cm, pri samicah 62-68 cm. Prsi so globoke in široke, okončine močne in ravne. Trikotna uhlja sta poležena, ko je vznemirjen, ju nosi nekoliko naprej.  Za razliko od drugih velikih pasem se ta ne slini, verjetno zaradi sorazmerno majhne in nepovešene zgornje ustnice. Končna teža samic je od 45- 55 kg, samcev 55 kg- 65 kg.

UPORABA NEKOČ IN DANES:
Ti psi so že stoletja vajeni trdega dela. Bili so vsestransko uporabni psi, ki so jih imeli predvsem kmetje, branjevci in krošnjarji. Dobri so bili za vleko in podobna opravila, saj so jih vzredili v te namene. Radi vlečejo, to imajo že v krvi. Včasih so dvakrat dnevno vlekli mleko do oddajnih postaj, pa tudi najrazličnejše tovore na trg. Zaradi njihove vzdržljivosti so jim rekli kar "reveževi konji", saj so pomagali revnim kmetom, ki si niso mogli privoščiti konj. Z njimi so vlekli drva iz gozdov, vozičke in še marsikaj. Bili so izvrstni čuvaji kmečkih dvorišč. Uporabljali pa so jih tudi v 2. svetovni vojni, saj so za vojsko prenašali tovore. V gorah so se izkazali za boljše vlečne živali kot konji. Danes so predvsem družinski psi, uporabljajo jih za iskanje in reševanje, pa tudi v terapevtske namene, za vleko težjih bremen, tekmujejo v vleki vozičkov, prenašanju bremen, poslušnosti, so pa tudi odlični pastirski psi in čuvaji. Nagonsko skrbijo za čredo in nimajo ubijalskega nagona. Med delom jih ne premami niti, da bi stekli za zajcem ali srno. So mirni in lepo vodljivi psi.

So odlični čuvaji, nezaupljivi do tujcev ali drugih novosti (na primer do nove sklede za vodo). Pozorni so na najmanjše malenkosti. Kot mnogi drugi psi, tudi te psi z veseljem ubogajo gospodarja in si želijo le pohvale in malo trepljanja. Ne smemo pa pozabiti, da gre za delovno pasmo, zato znajo biti tudi ostri. Švicar ne bo stekel do tujcev in mahal z repom. Približal se jim bo na en meter in jih oblajal. Nepovabljeni se ga bojijo, ker glasno laja in tudi zaradi svoje velikosti vzbuja strahospoštovanje. A njegova napadalnost ne seže dlje od lajanja. Mnogi se odločajo za švicarja ravno zato, da bi jih varoval.

KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED: 
Konec 19. stoletja bi pasma skoraj izumrla, najverjetneje iz dveh vzrokov. Kmetje se niso posvečali vzreji, saj ni bilo toliko pomembno ali je pes čistokrven, temveč ali zna delati. Drugi razlog je ta, da so se na kmetijah sčasoma uveljavili stroji in psov niso več potrebovali. Leta 1908 so se stvari skoraj po naključju spremenile. Kinološki sodnik Heim je na razstavi psov v Švici opazil, da so psa te pasme pomotoma uvrstili v napačno kategorijo in to enega najlepših primerkov. Začel je z načrtno vzrejo in uspel rešiti najstarejšo švicarsko pasmo. Čez dve leti jo je priznala švicarska kinološka zveza. Od takrat jih poznamo kot velike švicarske planšarske pse. Viden je velik napredek pri vzreji v zadnjih sto letih, vendar so še vedno redki. Ti psi so preživeli predvsem zaradi svoje topline, vneme za delo, pa tudi zaradi svoje lepote. V mnogih kinoloških knjigah so namreč opisani kot najlepši psi na svetu.

ZNAČAJ:
So natančni in prijetni psi, imajo dober značaj, ki je plod stoletne vzreje. Po značaju ne smejo biti šibki, plašni ali agresivni. So umirjeni in inteligentni psi stabilnega karakterja. Lajajo le, ko je potrebno, oz. kolikor jim dovolimo. Posebno ljubosumno čuvajo ženske in otroke. Potrebujejo veliko socializacije, zato je šolanje zelo priporočljivo. Sicer so zelo dobri družabniki in delavci, zvesti svojim domačim in domu. Obožujejo celo družino in ne samo enega predstavnika. Zelo radi imajo otroke, do njih so zelo nežni, potrpežljivi in zaščitniški. Tudi druge živali lepo sprejemajo, vendar je dobro, da jih na njih navajamo že od malega.


ŠOLANJE: 
Švicarji so hitro učljivi psi, ki naučenega nikoli ne pozabijo, kot sloni. Hitro ugotovijo, kako lastnika oviti okoli prsta, zato moramo biti pri vzgoji dosledni in odločni že pri mladičku. Če jih želimo obvladati, nas morajo imeti za vodjo krdela. Pravemu gospodarju se lepo podredijo. Sicer se jih da izvrstno izšolati. Švicarji zahtevajo lastnika z izkušnjami, zato niso ravno najprimernejši za začetnike. Za začetnike je šolanje tega psa obvezno, za ostale zelo priporočljivo.

NEGA:
Zaradi kratke dlake so nezahtevni za nego- zadostuje krtačenje 1x tedensko, da odstranimo odmrlo dlako. V času, ko menjajo dlako, tj. 2x letno, ga počešemo malo večkrat. Sicer ne potrebujejo posebne nege.

GIBANJE:
Švicarji potrebujejo dovolj gibanja, saj so po naravi aktivni psi. Njihov letni čas je zima in mraz, zato v tistem času še posebno oživijo.

Pri gibanju mladička moramo biti še posebej previdni. Displazija in ostali problemi s sklepi (npr. HD, ED, SD, OCD) so največje težave velikih hitrorastočih pasem. Zato ne smemo pretiravati s sprehodi mladička do približno 14. meseca starosti. S psom do tega meseca starosti ne smemo hoditi v hribe in gore (tj. v breg oz. navzdol), čim manj naj pes hodi po stopnicah (5 stopnic na dan ni problem), naj ne teče ob kolesu, rolerjih, smučeh, saneh, naj ne skače ... Hodi naj čimbolj po ravnem. Ne smemo mu metati žogic ali igrač, ker pri hitrem ustavljanju preveč obremenjuje sklepe. Prav tako moramo biti pazljivi pri igri z ostalimi psi. Zavedati se moramo, da je mladič pri 6 mesecih še vedno mladič, čeprav je že velik na pogled. Vse zgoraj naštete aktivnosti po dopolnjenem 14. mesecu starosti že lahko počne.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR:
Švicar je prilagodljiv pes. Lahko spi tudi zunaj v dobro izoliranem pesjaku oz. uti, kjer ni prepiha, kar pa ne sme pomeniti, da bo ves čas zaprt. Omogočiti mu moramo gibanje in redne sprehode, ter stik z nami- zelo srečen je namreč, če nas lahko opazuje pri vsakodnevnih opravilih, če se lahko odpravi z nami na izlet, itd., skratka, če je lahko del naše družine.

ZAKAJ RODOVNIK?
NE KUPUJTE NERODOVNIŠKIH PSOV! 
Na srečo se v Sloveniji psov pasme VŠPP brez rodovnika zaenkrat ne da dobiti. Zmotno je prepričanje, da samo nekateri psi iz legla dobijo rodovnike. Nasprotno, VSI mladiči v leglu dobijo rodovnike, ne glede na število. Mnogi bi radi kupili psa brez papirjev, ker ne vedo, kaj rodovnik sploh pomeni. Rodovnik je zagotovilo, da pes prihaja iz linij, ki so bile zdravstveno brezhibne, in kjer je možnost za razvoj določenih bolezni manjša oz. minimalna (v naravi 100% ne moremo biti nikoli). Če se pojavijo legla brez papirjev, a rodovniških staršev, to pomeni, da je bilo s staršema zdravstveno nekaj narobe, in so jih izločili iz vzreje, saj obstaja velika verjetnost, da se bodo dedne napake staršev (npr. huda displazija kolkov), prenesle na potomce. Nerodovniški psi sicer res stanejo manj, vendar pomislimo na vso morebitno zdravljenje mladiča ali celo njegovo smrt že v prvih mesecih življenja. Mislim, da ni potrebno izgubljati besed, zakaj je rodovnik tako pomemben.

IMELI BI MLADIČKE:
Vse več lastnikov velikih švicark se odloča za vzrejo, saj "psica enkrat v življenju mora imeti leglo". Tudi to prepričanje je zmotno. Psici ni potrebno imeti legla in čisto nič ne bo prikrajšana, če legla ne bo imela. Zato resno premislite, ali imate vse pogoje za mladiče, predvsem pa dovolj energije in potrpljenja, časa, prostora ter denarja ... 

Psica oz. pes mora sprva opraviti vzrejni pregled, kjer ugotovijo, ali vaš pes sploh je primeren za vzrejo. Pred vzrejnim pregledom je psu potrebno slikati vsaj kolke (HD), v bližnji prihodnosti pa bo verjetno obvezno tudi slikanje komolcev (ED) in ramen (OCD), zato vam priporočamo, da to opravite že takoj, ko bo pes v narokozi. Najprimernejši trenutek slikanja skeleta je med 16. in 18. mesecem starosti, lahko pa že prej, po 1. letu starosti. Slikanje opravite na vseh boljših veterinarskih klinikah. S seboj prinesite rodovnik, kamor bodo oceno sklepov tudi vpisali. Če so rezultati kolkov A ali B, komolcev 0/0 in ramen 0/0, se lahko odločite za vzrejo. Zelo priporočamo tudi pregled oči. Na strani kluba SKVPM bo obljavljen datum in kraj vzrejnega pregleda, ki se izvede 2x letno, jeseni in spomladi.

Vzrejni pregled je sestavljen iz dveh delov: telesne ocene (ki jo lahko pridobimo že na razstavi) in vzrejne ocene.
Telesna ocena je rangirana od nezadostne do odlične. Psi, ki so ocenjeni bolje, kot z dobro oceno, bodo v primeru dobre vzrejne ocene lahko dobili vzrejno dovoljenje. Vzrejna ocena je uvrstitev psa v rang A, B, C oz. I., II. in III. po starem, glede na zdravstvene pogoje, tipičnost pasme, karakter ... Rang A (oz. I.) pomeni, da je pes/ psica pridobil/a stalno vzrejno dovoljenje, B pogojno- za nekaj legel, in C vzrejno izključitev.

Vzrejno dovoljenje začne veljati 1 mesec po opravljenem vzrejnem pregledu. Pari se lahko pse od 15. meseca starosti, ter psice od 20. meseca starosti do 8. leta. 

Po uspešno opravljenem vzrejnem pregledu lastnike psic čaka še eno težko delo- poiskati primernega samca za paritev, ki ni v sorodu s psico min. 3 generacije nazaj. Samec naj bo HD A ali B, ED 0/0 in OCD 0/0, po možnosti še s pregledanimi očmi (to velja tudi za prejšnje generacije). Naj bo zdravje na prvem mestu, ne obarvanost, kajti le to danes šteje. Za vse dodatne informacije smo vedno na voljo.