Veliki švicarski planšarski psi so že stoletja vajeni trdega dela. Bili so vsestransko uporabni psi, ki so jih imeli predvsem kmetje, branjevci in krošnjarji. Dobri so bili za vleko in podobna opravila, saj so jih vzredili v te namene. Radi vlečejo, to imajo že v krvi. Včasih so dvakrat dnevno vlekli mleko do oddajnih postaj, pa tudi najrazličnejše tovore na trg. Zaradi njihove vzdržljivosti so jim rekli kar "reveževi konji", saj so pomagali revnim kmetom, ki si niso mogli privoščiti konj. Z njimi so vlekli drva iz gozdov, vozičke in še marsikaj. Bili so izvrstni čuvaji kmečkih dvorišč. Uporabljali pa so jih tudi v 2. svetovni vojni, saj so za vojsko prenašali tovore. V gorah so se veliki švicarski planšarski psi izkazali za boljše vlečne živali kot konji.

Konec 19. stoletja bi pasma skoraj izumrla, najverjetneje iz dveh vzrokov. Kmetje se niso posvečali vzreji, saj ni bilo toliko pomembno ali je pes čistokrven, temveč ali zna delati. Drugi razlog je ta, da so se na kmetijah sčasoma uveljavili stroji in psov niso več potrebovali. Leta 1908 so se stvari skoraj po naključju spremenile. Kinološki sodnik Heim je na razstavi psov v Švici opazil, da so psa te pasme pomotoma uvrstili v napačno kategorijo in to enega najlepših primerkov. Začel je z načrtno vzrejo in uspel rešiti najstarejšo švicarsko pasmo. Čez dve leti jo je priznala švicarska kinološka zveza. Od takrat jih poznamo kot velike švicarske planšarske pse. Viden je velik napredek pri vzreji v zadnjih sto letih, vendar so še vedno redki. Ti psi so preživeli predvsem zaradi svoje topline, vneme za delo, pa tudi zaradi svoje lepote.